Zborovski forum Seznam forumov Zborovski forum
Ta forum je namenjen izmenjavi informacij s slovenskega zborovskega prizorišča
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




40 let Consortium Musicum (12.10.)

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Zborovski forum Seznam forumov -> 2008
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
murn
Administrator foruma


Pridružen/-a: 14.05. 2006, 00:24
Prispevkov: 444
Kraj: Ljubljana

PrispevekObjavljeno: 12 Okt 2008 08:23    Naslov sporočila: 40 let Consortium Musicum (12.10.) Odgovori s citatom

Jubilejni koncert društva Consortium musicum ob 40. letnici delovanja
12. oktober ob 19:00
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine (Velika dvorana)
Opis

Zbor in orkester CONSORTIUM MUSICUM

dirigent Mirko Cuderman
Mateja Arnež Volčanšek sopran
Elena Dobravec alt
Matjaž Stopinšek tenor

Janko Volčanšek bas

A. Dvořák: Stabat Mater
________________________________

Vstopnice bodo na voljo uro pred prireditvijo pri blagajni Slovenske filharmonije. Cena: 10 EUR, 8 EUR
________________________________


Zbor Consortium musicum

Letos mineva štirideset let od ustanovitve mešanega pevskega zbora Consortium musicum. Štiri desetletja so pomemben in visok jubilej. Čeprav so pri nas tudi zbori, ki se ponašajo z daljšo tradicijo, je posebnost mešanega pevskega zbora Consortium musicum v tem, da je svoj visoki jubilej dočakal z istim dirigentom, ob enaki programski usmeritvi in brez posebnih kriz, ki bi postavljale na kocko njegov obstoj ali umetniško raven.

Consortium musicum je bil ustanovljen v burnem letu 1968, ki je bilo v mnogih pogledih prelomno in je v vsej Evropi v marsikaterem pogledu pomenilo začetek novega.

Na nek način lahko isto trdimo tudi za zbor Consortium musicum. Njegova ustanovitev je pomenila začetek nove smeri in načina ter je s tem – neposredno in posredno - bistveno zaznamovala nadaljnji razvoj slovenskega zborovskega petja. Z gotovostjo lahko trdimo, da bi bila zborovska glasba brez zbora Consortium musicum in predvsem brez njegovega dirigenta na Slovenskem drugačna kot je, in da je prav ustanovitev tega zbora odprla in s svojim delom tudi utrdila nove perspektive slovenskega zborovskega petja.

Ustanovitev zbora Consortium musicum je bila namreč odgovor na zadrego, ki je bila že dlje časa opazna v slovenski koncertni ponudbi. Kljub dejstvu, da je verjetno večina največjih glasbenih stvaritev namenjena sozvočju instrumentov in človeških glasov, pri nas v času, ko je nastal zbor Consortium musicum kljub mnogim odličnim instrumentalistom ni bilo zbora, ki bi bil usmerjen v izvajanje vokalno-instrumentalnih skladb. Za izvajanje tovrstnih del so bodisi vabili tuje zbore, ali pa so jih sestavljali ad hoc, pri čemer se je pogosto pokazalo, da takim sestavam manjkajo ustrezne izkušnje.

Dirigent zbora Consortium musicum dr. Mirko Cuderman, ki je v času svojega študija na Dunaju dodobra spoznal odločilni pomen, ki ga ima pri izvajanju vokalno-instrumentalnih skladb ustrezno usposobljen pevski zbor, je ustanovitev tovrstnega zbora načrtoval več let. Pred 40 leti so se njegovi načrti uresničili. Zbor Consortium musicum je nastal prav z namenom, da se usmeri v izvajanje vokalno-instrumentalnih del, ki naj bi postala ena od stalnic naših koncertnih programov. Pot zbora Consortium musicum je bila zato že od vsega začetka drugačna od poti ostalih pevskih zborov na Slovenskem. In čeprav je bilo v času nastanka zbora Consortium musicum na Slovenskem kar nekaj dobrih zborov, se nobeden od njih ni načrtno ukvarjal s poustvarjanjem vokalno-instrumentalne glasbe, zaradi česar je ustanovitev zbora Consortium musicum že sama po sebi pomenila novo kakovost.

Posebna programska usmeritev zbora Consortium musicum je narekovala tudi drugačen način dela. Medtem ko je večina takratnih zborov pripravila v sezoni en sam program, ki ga je po možnosti ponovila na več koncertih, je skušal zbor Consortium musicum že od samega začetka naštudirati in izvesti po več celovečernih koncertov na leto. Dirigent dr. Cuderman je znal poiskati zanimive programe, predvsem pa jih je znal z zelo domišljenim načinom študija tudi naštudirati v izredno kratkem času. Prav zaradi tega je zboru uspelo na leto izvesti po več celovečernih koncertov, med katerimi so bili kajpak tudi a cappella programi. Razloga za to sta bila dva. Po eni strani je bil vsak koncert za Consortium musicum kot amaterski zbor, ki je vrh tega od začetka deloval brez sleherne subvencije, ogromen finančni zalogaj, saj je bilo treba plačati instrumentaliste in drag notni material. Po drugi strani pa pomeni a cappela koncert za vsak zbor neke vrste »uro resnice«, saj pridejo brez orkestrske zvočne kulise do izraza vse njegove pomanjkljivosti, od intonančnih, do glasovnih. Kljub občasnim a cappella koncertom je zbor Consortium musicum večino svoje poustvarjalne energije usmerjal v vokalno-instrumentalne programe.

Stroške koncertov je kril iz vstopnine in iz prodaje gramofonskih plošč, ki jih je začel snemati že kmalu po ustanovitvi. Z dohodki iz obeh virov, pa tudi s prihrankom, ki ga je imel s tem, da je tudi dirigent vedno delal ljubiteljsko, brez slehernega honorarja, za nameček pa je na začetku še dajal zboru na voljo svoje stanovanje za vaje, je uspel financirati velike koncertne projekte. Zbor se je postopoma uveljavil tudi v razmerju do uradnih predstavnikov amaterske kulture. Bil je sprejet v Zvezo kulturnih organizacij in je na ta način dobil tudi finančno podporo za svoje delovanje. Na ta način je uspel ohraniti svojo programsko usmeritev in se uveljaviti kot eden od zborov, ki redno nastopa na vokalno- instrumentalnih koncertih skupaj s poklicnimi glasbenimi ustanovami.

Zbor je kakovostno rasel in bil uspešen tudi na različnih zborovskih tekmovanjih. V njegovih vrstah so peli in se spoznavali z zborovskim petjem številni pevci in pevke. Mnogi med njimi so postali uspešni pevovodje in solisti. Zbor je v času svojega delovanja poustvaril največja dela iz svetovne zakladnice vokalno-instrumentalne glasbe. Zadnja leta pogosto nastopa skupaj z našim najboljšim in hkrati edinim poklicnim zborovskim sestavom - Slovenskim komornim zborom.

Na tem mestu nima nobenega smisla naštevati koncertnih programov, solistov in dirigentov, s katerimi je zbor nastopal ali krajev, kjer je imel koncerte. Verjetno pa je štirideseta obletnica dobra prilika za splošnejši razmislek o poslanstvu, ki ga je zbor Consortium musicum opravil in ga še opravlja, pa tudi o amaterski glasbi in ljubezni do petja nasploh.

Čas, ko je bil Consortium musicum ustanovljen, je bil bistveno drugačen od današnjega. Internet, video in televizija še niso spremenili kulturnih potreb in navad ljudi, tako da kandidatov za članstvo v zboru ni nikoli manjkalo. Isto je veljalo tudi za koncertno občinstvo. Ne le, da so bili koncerti vedno razprodani, temveč je vsak večji koncert pomenil tudi poseben in odmeven dogodek, ki so se ga ljudje veselili in ga nestrpno pričakovali. Razlog za to ni bila le manjša koncertna ponudba, temveč tudi veliko večja potreba po kulturi in hkrati relativna nedostopnost in cena dobrih posnetkov na ploščah. V takih razmerah je deloval zbor Consortium musicum vsaj prvih dvajset let svojega obstoja.

Razmere so se začele postopoma spreminjati. Pojavila se je zasičenost s kulturno ponudbo, hkrati pa so se korenito spremenile kulturne potrebe ljudi. Na trgu je bilo vse več dobrih in cenovno dostopnih posnetkov klasične glasbe, še zlasti potem, ko so iznašli zgoščenke. Vrh tega je začela televizija kot najbolj značilna oblika pasivne zabave vse bolj izrinjati potrebo po obiskovanju koncertov ali poustvarjanju oziroma aktivnem sodelovanju v pevskem zboru. K temu je treba dodati tudi upadajoče zanimanje za klasično glasbo, ki jo vse bolj izpodrivajo različne oblike glasnejšega in manj urejenega glasbenega izraza. Če k vsemu povedanemu dodamo še splošno izginjanje amaterizma, ki ni značilno le za amatersko glasbo, temveč ga poznajo tudi na drugih področjih, potem vidimo, da je postalo delo v amaterski glasbi kljub boljši materialni preskrbljenosti manj privlačno in predvsem manj spodbudno kot pa je bilo ob nastanku zbora Consortium musicum.

In čeprav bi le težko rekli, da so nove razmere boljše kot so bile pred štiridesetimi leti, to nikakor ne pomeni, da amaterska glasba nima prihodnosti. Podobno kot ostali socialni pojavi, je tudi gibanje koncertnih in poustvarjalnih navad do neke mere ciklično. Verjetno bodo sedanji zasičenosti in pretežni usmerjenosti v pasivne oblike kulturnega izražanja sledili časi, ko si bodo ljudje znova bolj želeli tvorno sodelovati pri poustvarjanju glasbe oziroma poslušati koncerte v živo in ko bo potreba po notranji in zunanji urejenosti, ki jo pooseblja klasična glasba, večja kot je sedaj.

Zaradi tega verjetno ni razloga za pesimizem, marveč si je treba prizadevati odkriti nove poti do občinstva, ki je zasičeno z najrazličnejšo ponudbo. Treba se je truditi in verjeti, da želja po lepem in harmoničnem v človeku ne bo nikoli ugasnila, in da je poslanstvo zborovskega petja v sodobni porabniški družbi morda pomembnejše kot je bilo nekoč. Če je namreč nekoč pomenilo le obliko zadovoljevanja duhovnih potreb po lepem in dovršenem, potem pomeni danes način ohranjanja tistih vrednot, brez katerih si ni mogoče predstavljati humanizma in sožitja med ljudmi. Dokler se bo namreč pelo in bo obstajala potreba po lepem in ubranem petju, se ni bati, da bi človeška družba razpadla v golo vsoto posameznikov, ki mislijo le nase in jim ni mar za drugega.

Zaradi tega ima delo zbora Consortium musicum (in seveda tudi ostalih pevskih zborov) svoj širši pomen in smisel, tako kot ga je imelo pred štiridesetimi leti. Zato je prav, da smo ob visoki obletnici veseli in ponosni na opravljeno delo. Pri tem se z globoko hvaležnostjo zavedamo nekaterih srečnih okoliščin, ki so nam pomagale v zadnjih štiridesetih letih. Uspešnega dela ne bi bilo brez dirigenta, ki je bil vedno vir inspiracije in glavni motor vseh zborovih projektov. Zboru je nudil svoje ogromno znanje in požrtvovalno delo. Zbora tudi ne bi bilo brez številnih pevk in pevcev, ki so ga obogatili s svojimi glasovi in veseljem do petja. Številnih glasbenih doživetij ne bi bilo brez vseh zvestih poslušalk in poslušalcev, ki so z radostno hvaležnostjo in navdušenjem sprejemali glasbo, ki jo je poustvarjal zbor Consortium musicum. Prav je, da se ob zborovem jubileju spomnimo tudi številnih znanih in neznanih prijateljev, ki so zboru na tak ali drugačen način pomagali, z njim sočustvovali in ga bodrili v težavah oziroma so se veselili njegovih uspehov. Končno je prav, da se ob tej priliki spomnimo tudi letos preminulega Rudija Omote, ki je posnel vse plošče, ki jih je izdal zbor Consortium musicum.

Janez Kranjc


Antonín Dvořák

Kot prvemu izmed osmih otrok tamkajšnjega mesarja, je bilo v skladu z družinsko tradicijo mlademu Antonínu sprva namenjeno prevzeti mesarijo. Vendar pa sta starša kmalu opazila prvorojenčevo izredno glasbeno nadarjenost in ga tako raje poslala na študij na praško Orglarsko šolo. Po končanem študiju se je moral Dvořák najprej preživljati v sila skromnih okoliščinah. Tako je bil na začetku svoje glasbene kariere poleg igranja viole v različnih praških orkestrih prisiljen opravljati tudi nekatera druga priložnostna glasbena dela, kot je bilo poučevanje klavirja večinoma »netalentiranih mladih deklet« (A. Dvořák), med katerimi je na srečo spoznal tudi svojo kasnejšo soprogo Anno Čermákovo. Najprej se je sicer zaljubil v njeno starejšo sestro Josephino, kasneje pa je ljubezen njegovega življenja postala mlajša Anna. Po nekaj letih se je tako poročil s takrat rosno mlado, komaj devetnajstletno izbranko. Skupaj sta preživela tako največja zmagoslavja kot tudi tragedije na njuni življenjski poti in si ostala zvesta vse do Dvořákove smrti leta 1904.
Kmalu po njuni poroki se jima je rodil prvorojenec Otakar. Kot premnogi mladi pari sta se tudi Antonín in Anna sprva le s težavo finančno prebijala skozi nič kaj prizanesljivi vsakdan. Dvořák namreč nikakor ni mogel dobiti stalne zaposlitve, ki bi njemu in njegovi družini zagotovila vsaj malce večjo finančno stabilnost, saj je bilo glasbenikov na Češkem v drugi polovici 19. stoletja toliko, da so tudi najuspešnejši med njimi tam zgolj redko uspeli dobiti trajnejšo zaposlitev. Večina izmed njih je posledično morala s trebuhom za kruhom oditi v tujino. Tako je moral Dvořák sprva poprijeti za vsako še tako slabo plačano delo in najprej sprejeti službo organista v cerkvi sv. Jindřicha v Pragi.




Nastanek Dvořákove Stabat mater

Kljub negotovim razmeram sta si mladoporočenca želela predvsem povečanja njune družine. Neizmerno veselje staršev ob rojstvu njune prvorojenke Josefe pa je na žalost kmalu skazila nadvse tragična novica. Josefa je namreč zaradi porodnih težav takoj po rojstvu umrla. Prav njena smrt pa je Dvořáka spodbudila, da je začel z uglasbitvijo srednjeveške latinske sekvence »Stabat Mater Dolorosa« (Stala Mati žalostna) na besedilo frančiškanskega meniha Jacopona da Todija. Dvořákova odločitev za uglasbitev Stabat mater ob izgubi svoje prvorojenke se zdi torej več kot razumljiva. Tako je zgolj osem mesecev po hčerini smrti dokončal klavirski izvleček, v katerem je uglasbil sedem izmed desetih stavkov omenjene kompozicije.
Zgolj leto in pol po Josephini smrti pa se je Antonínu in Anni rodila njuna druga hči Ružena. Njeno rojstvo je za starša pomenilo pravi Božji blagoslov. Vendar se je z Dvořákovimi še enkrat nesrečno poigrala usoda. Avgusta 1877 se je namreč njuna takrat enajstmesečna hči Ružena v kuhinji zastrupila s fosforjem ter kmalu zatem izgubila bitko za življenje. Manj kot mesec dni kasneje pa je zaradi noric nesrečno podlegel še njun takrat tri in polletni prvorojenec Otakar. V dveh letih sta torej uboga starša izgubila vse svoje otroke. Emocionalno povsem izpraznjeni skladatelj je iz predala ponovno vzel Stabat mater, jo v dobrem mesecu dni po sinovi smrti orkestriral in ji dodal še zadnje tri stavke (V-VII). 13. novembra 1877 je tako kompozicija dobila svojo dokončno podobo.
Z njo je ustvaril eno izmed najbolj čustvenih vokalno-instrumentalnih del vseh časov, kar je seveda neposredno povezano prav s skladateljevo nadvse tragično osebno izkušnjo. Pietà pod križom žalujoče Marije ob smrti svojega sina, sta namreč morala uboga starša podoživeti kar trikrat. S Stabat mater je tako Dvořák predvsem izrazil svoja najgloblja občutja žalovanja ob izgubi otrok. Čeprav je delo končal, pa je bilo za prvo izvedbo oratorija še prezgodaj, saj je bila bolečina staršev ob izgubi otrok takrat veliko prehuda. Tako je ta nadvse osebna Dvořákova izpoved ponovno pristala v skladateljevem predalu. Na prvo izvedbo Stabat mater je bilo torej potrebno počakati še tri leta, ko je bila dan pred božičnim večerom leta 1880 kompozicija praizvedena v Pragi. Nekaj let zatem pa je bilo omenjeno delo izvedeno praktično po vseh evropskih kulturnih metropolah, med njimi tudi v Ljubljani.




Dvořákova Stabat mater
Dvořákova Stabat mater vsekakor sodi med najbolj lirično-izpovedne kompozicije v vsej zgodovini cerkvene glasbe. Že v uvodnih taktih kompozicije je mogoče v simbolnem pomenu opaziti izraz velike bolečine ob izgubi upanja. Prvi stavek tako simbolizira Kristusov križ, pod katerim stoji žalostna mati Božja »katere duša je prebodena z mečem silnih bolečin« (Stabat mater). Padajoče kromatične linije v godalih so kot solze, ki jih toči v obupu. Nastop tenorjev (opazovalcev) v slogu Janezovega evangelija povzema žalostno dogajanje pod križem. Čeprav se slednjim kasneje pridružijo tolažeči ženski glasovi in posamezni solistični nastopi, ki za hip preženejo žalost in vzbudijo upanje, se neizmerne bolečine ne da pregnati. Žalost se tako ob doseganju posameznih viškov stopnjuje v obup na besede »dolorosa« (žalostna) in »lacrimosa« (objokana). V podobni agoniji s sicer redkimi svetlimi trenutki mine tudi naslednjih osem stavkov.

V zadnjem, desetem stavku pa žalost zamenja mogočnost odrešenja. Čeprav se zadnji stavek začne identično kot z izgubo upanja zaznamovani prvi, pa z nastopom solistov in zbora v temo kmalu posijejo prvi žarki svetlobe. Prej omenjene besede žalovanja tako v stavku zamenja beseda »paradiso« (raj), ki vsem živim v veri obljublja tolažbo in upanje. Tesnobnost žalobnega vzklika zmanjšanega akorda ob vrhuncu prvega stavka tako v zadnjem stavku zamenja bleščeči fortissimo durovega trizvoka ob doseženem zborovskem višku na besedo »gloria« (slava), ki napoveduje drugačen zaključek. In res, obup zamenja hvalnica večnemu življenju na besedo »amen«, ki dokončno utrdi v upanju. Žalost je tako enkrat za vselej premagana. Osvobojen vseh spon zemeljskega življenja in navdahnjen z večnostjo skladatelj ob koncu stavka uglasbi enega izmed najsijajnejših zaključkov v vsej glasbeni zgodovini. S transcendentalnim a capella zborovskim zaključkom in ponovitvijo zadnje kitice: »Quando corpus morietur,« (Ko pa smrt telo mi vzame,) »fac ut animae donetur« (dušo mojo naj objame) »Paradisi gloria« (večne slave rajski dom) skladatelj še enkrat pokaže, da je smisel v veri in upanju v večno življenje.

Z desetim stavkom Dvořák tako zaokroži svojo nadvse osebno izpoved: od jeze, obupa, žalosti, bolečine, groze do ponovnega upanja, ki se porodi z vero v večno življenje. S slednjo se tako pojavita tolažba in veselje, da smrt ne pomeni konca temveč nov začetek. Dvořák nas tako pripelje na cilj potovanja, ki je sestavni del življenja vsakega izmed nas. Njegova Stabat mater tako ni zgolj skladateljeva osebna izpoved, temveč se zdi karakteristična za celotno človeštvo, ki se dnevno spopada z vprašanji življenja in smrti, upa in obupa, vere in dvoma, večnosti in minljivosti. Dvořákova mojstrovina je torej neke vrste metafora vsakodnevnih posameznikovih preizkušenj. Skozi Stabat mater se tako zrcali globoka vera in upanje bogaboječega Dvořáka, ki čeprav v najtežjih trenutkih obupuje, ne obupa, saj vseskozi verjame, da mora biti smisel, mora biti več. Vprašanje ali je bilo Dvořákovo upanje upravičeno zato ne potrebuje odgovora. Dovolj je, da prisluhnemo njegovi glasbi.

Jernej Weiss
Nazaj
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Zborovski forum Seznam forumov -> 2008 Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.